Termin “deus ex machina” izhaja iz antične grške tragedije in se dobesedno prevaja kot “bog iz stroja”. Gre za literarni prijem, kjer se nepričakovani element ali lik pojavi na koncu zgodbe, da bi rešil zaplet. Ta tehnika je pogosto kritizirana, saj se lahko zdi, da ni dovolj razvojnih elementov, ki bi pripeljali do rešitve zgodbe, kar lahko povzroči občutek, da je zgodba nerealistična.